AKC d.o.o.
AKC d.o.o.
Domov > Investicije

Investicije

Ocenjevanje investicijskih projektov

Investicije imajo z vsemi posledicami, ki jih prinašajo, velik pomen za skladen razvoj vsakega narodnega gospodarstva, saj, ko so sprejete, določajo bodočo strukturo proizvodnje in dolgoročno skladnost ponudbe s povpraševanjem na globalni ravni. Obseg naložb in njihova razmestitev po gospodarskih sektorjih in njihova učinkovitost so odločilni dejavniki gospodarskega razvoja, zato se planiranje obsega naložb običajno izvaja s pomočjo raznih modelov gospodarske rasti, medsektorsko alokacijo naložbenih sredstev pa rešujejo z input- output analizami in še z drugimi instrumentariji.

Z vidika gospodarskih družb oziroma podjetij so investicijske odločitve najpomembnejše poslovne odločitve, saj bistveno določajo pogoje gospodarjenja v prihodnosti, in imajo dolgoročne posledice za nadaljnji razvoj in poslovanje podjetja. Glede na to, da gre pri investicijskih odločitvah (tako na makro kot na mikro nivoju) praviloma za omejena finančna sredstva, je nujno potrebna skrbna proučitev vseh investicijskih različic, da bi preprečili oportunitetne izgube. Za primerjavo alternativnih investicijskih možnosti moramo zagotoviti medsebojno primerljivost vseh variant, metode ali merila, s katerimi jih ocenjujemo pa morajo zagotoviti nedvomljive napotke pri izboru najprimernejše variante investicije.

Ocenjevanje investicij v pogojih kakovosti

V nadaljevanju si bomo ogledali nekaj metod ocenjevanja uspešnosti investicije - investicijskih projektov z mikro vidika v razmerah gotovosti (ko predpostavimo, da investitor pozna vse možne posledice določene investicije) in omenili tudi metode ocenjevanja v razmerah negotovosti.

Pri tem bomo predpostavili, da je cilj investicije doseči čim večjo možno donosnost investicije, neto letni donos projekta pa je razlika med donosom poslovanja z investicijo in donosom poslovanja brez investicije. Ker je čas bistvena komponenta vsake investicije, bomo metode ocenjevanja delili glede na to ali pravilno vključujejo časovno komponento ali ne, in sicer na statične in dinamične. Slabosti in pomanjkljivosti so pri vseh statičnih metodah skupne, zato bomo obravnavali le nekaj tistih, ki se največ uporabljajo.

Pregled statičnih metod:

Doba vračanja investicijske naložbe

Doba vračanja je opredeljena kot čas, v katerem kumulativa neto prilivov finančnega toka (donosov) v času obratovanja naložbe doseže vsoto investicijskih stroškov in ne sme biti daljša od ekonomske dobe naložbe. Po tej metodi je najuspešnejša tista investicija, ki ima najkrajšo dobo vračanja. Ta metoda daje le odgovor na vprašanje, v kolikem času se bodo investirana sredstva povrnila, ne upošteva pa vseh donosov naložbe, niti časovne razporeditve donosov in investicijskih stroškov, zato investicije medsebojno niso primerljive.

Rentabilnost investicije

Rentabilnost investicije predstavlja v odstotkih izraženo razmerje med donosom (po navadi iz prvega leta) investicije in investicijskim vložkom. Slabosti te metode so podobne , kot pri dobi vračanja, saj ne upošteva skupnih donosov, in prav tako ne časovne razporeditve donosov.

Skupni donos na enoto investicijskih stroškov

Ta kazalnik je opredeljen kot razmerje med skupnim donosom investicije in investicijskim izdatkom in nam pove koliko enot skupnega donosa nam daje enota investicijskega izdatka. Investicija je po tem merilu tem uspešnejša, čim večje je to razmerje.

Prednost te metode pred prejšnjima dvema je v tem, da upošteva skupni donos investicije, daje pa enako težo enako velikim donosom v različnih letih ekonomske dobe investicije, zato ne upošteva časovne razporeditve donosov in investicijskih izdatkov.

Povprečni letni donos na enoto investicijskih stroškov

Pri tej metodi primerjamo povprečni letni donos z investicijskimi izdatki, investicija pa je tem uspešnejša, čim večji je ta koeficient. Ta kazalnik zanemarja časovno razporeditev donosov in tudi skupni donos, torej življenjsko dobo investicije. Sprejemljiv bi bil le ob enaki dobi dveh investicij, če seveda zanemarimo dinamiko donosov.

Obstaja še nekaj podobnih parcialnih kazalnikov uspešnosti tekočega poslovanja, ki tudi niso primerni za oceno uspešnosti investicij, saj vse te statične metode vrednotenja investicij ne upoštevajo alternativne možnosti uporabe ponavadi omejenih finančnih sredstev, saj največkrat ne upoštevajo skupnih donosov investicije – torej zanemarijo življenjsko dobo ter ne upoštevajo časovne razporeditve donosov in investicijskih izdatkov.

Dinamične metode ocenjevanja investicij:

Problem različnega časovnega razporeda stroškov in donosov investicije ter različne življenjske dobe investicij je rešljiv le tako, da se uporabi postopek, ki upošteva vse donose in investicijske stroške in omogoča primerjavo med časovno različno razporejenimi stroški in donosi investicije, s tem da vse skupaj zreducira na isti časovni termin. To nalogo je možno rešiti z metodo sedanje vrednosti, na osnovi katere sta se izoblikovala dva kriterija za odločanje o investicijah – to sta neto sedanja vrednost in interna stopnja donosnosti, saj napravita časovno različno razporejene izdatke in donose investicije medsebojno primerljive.

Neto sedanja vrednost

Neto sedanjo vrednost – NSV lahko opredelimo kot razliko med diskontiranim tokom vseh prilivov in dikontiranim tokom vseh odlivov neke naložbe ali kot vsoto diskontirsnih neto prilivov iz finančnega toka naložbe. Po tej metodi torej diskontiramo prihodnje donose in investicijske izdatke na začetni termin ko nastopijo prvi investicijski izdatki. Zaradi časovne vrednosti denarja nima 1 tolar, ki ga prinaša naložba v bodoče, tako velike sedanje vrednosti kot 1 tolar danes. Pozitivna NSV pomeni znesek za katerega je sedanja vrednost pozitivnega toka koristi večja od sedanje vrednosti celotnega negativnega toka stroškov, oziroma, da je razlika med vrednostjo proizvedenega ali ohranjenega bogastva in vrednostjo porabljenih sredstev pozitivna.

Pravilo za odločitev o naložbi na osnovi NSV je, da naložbo sprejmemo, če je NSV večja od 0 (nič) in jo zavrnemo, če je NSV manjša od 0 (nič). Če je NSV enaka nič, smo pri odločitvi ravnodušni. Med več alternativnimi investicijskimi možnostmi pa izberemo tisto, ki ima najvišjo pozitivno NSV. Naložba je namreč sprejemljiva le tedaj, ko ni druge alternativne naložbe, ki bi pri enakih investicijskih stroških dajala višjo vrednost donosov.

Tudi NSV ni vsesplošno uporabna, saj NSV ni primerljiva pri dveh investicijah z različno življenjsko dobo ter v primeru ko dve investiciji zahtevata različni nivo stroškov. Ko imata dve investiciji enako življenjsko dobo, a različne stroške, zato lahko uporabimo Indeks donosnosti, kjer namesto razlike med sedanjo vrednostjo donosov in sedanjo vrednostjo stroškov izračunamo razmerje med obema. Investicija je sprejemljiva, če je indeks donosnosti večji od 1 (ena). Izberemo pa tisto investicijo, ki ima večji indeks donosnosti (seveda večji od 1). Ko pa nastopi še razlika v življenjski dobi investicije, izračunamo Ekvivalentni letni donos tako,da izračunamo letno anuiteto oziroma rento, ki bi nam jo omogočila izračunana NSV ob koncu vsakega leta skozi celotno življenjsko dobo pri določeni obrestni meri. S tem pokazateljem so investicije neposredno primerljive tudi če zahtevajo različne investicijske stroške in imajo različne življenjske dobe.

Pri izračunavanju NSV in drugih izvedenih pokazateljev uspešnosti investicij smo videli, da vidno vlogo igra individualna diskontna stopnja, s katero diskontiramo bodoče neto donose. Glede na to, da je uporaba sredstev vedno alternativna, morajo finančna sredstva porabljena za investicijo prinašati najmanj toliko kot v vsaki drugi uporabi. Zato naj bi bila višina individualne diskontne stopnje vsaj približno enaka obrestni meri za kredite, ki jih moramo najeti za financiranje investicije, ali višini donosnosti lastnih finančnih sredstev, ki jo lahko dosežemo s katerokoli drugo alternativno naložbo (oportunitetni strošek), oziroma ponderirana aritmetična sredina obeh, če financiramo investicijo kombinirano z lastnimi sredstvi in kreditom.

Interna stopnja donosnosti

Pri interni stopnji donosnosti (ISD) iščemo tisto diskontno stopnjo, z uporabo katere je NSV enaka 0 (nič) oziroma pri kateri se sedanja vrednost prilivov in sedanja vrednost odlivov izenačita. ISD uporabljamo kot investicijski kriterij tako, da jo primerjamo z individualno diskontno stopnjo. Za naložbo se odločimo,če je ISD večja od individualne diskontne stopnje, če ji je enaka smo ravnodušni, če je manjša pa se za naložbo ne odločimo. Ko pa izbiramo med večjim številom naložbenih možnosti, se odločimo za tisto z najvišjo ISD.

ISD ima kot samostojno merilo uspešnosti investicije kar nekaj pomanjkljivosti in sicer:

* ne upošteva časovnih preferenc investitorja
* ne upošteva velikosti investicije – ISD merjena v odstotkih je lahko enaka pri investiciji 10,00 € kot pri investiciji za 1.000.000,00€.
* ISD ni relevantna tudi tedaj, ko primerjamo medsebojno izključljive investicije

NSV je torej zanesljivejša metoda ocenjevanja uspešnosti investicij, najbolje pa jo je uporabljati v kombinaciji z ISD. Pri primerjanju večjega števila alternativnih investicijskih variant pa je dobro uporabiti še eno merilo. To je Relativna NSV, ki meri neto donos na enoto investicijskih stroškov. Izračunamo jo iz razmerja med NSV in sedanjo vrednostjo investicijskih stroškov in pomeni primerjavo med vsoto vseh diskontiranih neto prilivov (NSV) in vsoto diskontiranih investicijskih stroškov.

Ocenjevanje negotovosti in rizika

Vse te metode pa predpostavljajo pogoje gotovosti – nosilcu odločitve naj bi bili znani vsi možni dogodki z verjetnostjo 1, in naj bi se vsi predvideni (ocenjeni) donosi tudi v celoti uresničili. Ker pa dejansko ne razpolagamo z vsemi podatki, moramo upoštevati tudi elemente negotovosti, saj bodo rezultati investicije, ki smo jih izračunali, dejansko taki le z določeno stopnjo verjetnosti. Zaradi tega so v uporabi tudi metode za oceno rizika in negotovosti, ki so bolj ali manj tudi praktično uporabne. Omenimo naj le nekatere, kot so:

* analiza občutljivosti naložbe
* pričakovana vrednost oziroma matematično upanje
* verjetnostna porazdelitev in njeni parametri kot merilo rizika
* simulacijski model

Namesto zaključka

Pri izdelavi investicijskih elaboratov oziroma poslovnih načrtov gre v veliki večini primerov le za ocenjevanje uspešnosti ene same, že izbrane investicije in torej le za odločitve za ali proti tej investiciji. Zato se pri oceni donosnosti investicij pretežno uporabljajo le metode NSV, ISD, doba vračanja investicije, poleg teh pa še analiza občutljivosti investicije. Vedeti pa je treba, da tudi najboljše metode ne morejo eliminirati rizika saj imamo vedno le omejeno razpoložljive informacije o preučevani naložbi.

Zdravko Čebokli Dipl. OEC