Načini obračunavanja obresti - opredelitve pojmov
Linearni ali navadni način obračuna
obresti je obračun,
pri katerem , se obrestna mera deli s številom enot (npr. dni
ali mesecev) celotnega leta in pomnoži s številom enot, za
katero računamo obresti. Npr. če je letna obrestna mera 12 %,
potem je mesečna obrestna mera 1/12 letne obrestne mere, torej
1 %. Dnevna obrestna mera pa je 1/365 letne obrestne mere.
Stvar je torej dokaj enostavna. Če hočemo izračunati obresti
za 45 dni, bomo torej glavnico pomnožili z (12/365)*45 in pri
tem upoštevali, da mora biti v imenovalcu še 100, ker računamo
z odstotki.
Seveda pa
nastopi razlika, če obresti, ki se obračunavajo na linearen
način, plačujemo pogosteje kot v enem letu, npr. mesečno. V
tem primeru posojilodajalec v prvem mesecu obrestuje samo
glavnico, po preteku mesece prejme obresti in posoja glavnico
in obresti od prvega meseca; po preteku dveh mesecev prejme
obresti od glavnice in obresti prvega meseca itd. Če je torej
letna obrestna mera pri navadnem obračunu 12 % in se obresti
plačujejo v krajšem obdobju kot je obdobje 1 leta, potem
posojilodajalec prejme več kot 12 % na leto. Ta lastnost
navadnega obračuna obresti pride tem bolj do izraza, čim
pogosteje se obračunavajo in plačujejo obresti in čim višja je
obrestna mera.
Konformni obračun
obresti je način, pri
katerem je v zgornjem odstavku opisana lastnost odpravljena.
Konformni obračun obresti je torej obračun, pri katerem je
obrestna mera prilagojena pogostejšemu plačevanju obresti.
Matematično to izvedemo tako, da letne obrestne mere ne delimo
z meseci ali dnevi, temveč korenimo. In nato korena ne množimo
z meseci ali dnevi, temveč potenciramo.
Degresivni način obračuna obresti
je način, pri katerem
obresti plačamo na koncu obračunskega obdobja. Torej na
začetku posojilnega obdobja prejmemo posojilo, vrnemo pa ga ob
koncu posojilnega obdobja skupaj z obrestmi. To je tudi
prevladujoč način obračuna obresti.
Anticipativni način obračuna obresti
je v nasprotju od
degresivnega obračun, pri katerem plačamo obresti na začetku
posojilnega obdobja. To pa v bistvu pomeni, če ga primerjamo z
degresivnim, da pri enaki obrestni meri plačamo enak znesek
obresti za manjše posojilo. Enostaven primer to lahko
ponazori. Npr. posojilodajalec nam odobri 1.000.000,00 SIT
posojila po 10 % obrestni meri, obračun obresti je
anticipativen. Obresti se torej plačajo vnaprej. Če je
posojilo za dobo 1 leta, potem znaša znesek obresti točno
100.000,00 SIT. Ker pa jih je treba plačati na začetku
posojilnega obdobja, razpolagamo samo z razliko med posojilo
in obrestmi, torej z 900.000,00 SIT. Sklep, ki sledi iz tega:
za manjši znesek posojila plačamo enak znesek obresti. Če
torej preračunate anticipativno obrestno mero v dekurzivno,
boste torej ugotovili, da dani anticipativni obrestni meri
ustreza višja dekurzivna. Ali drugače, da plačate obresti po
nekoliko višji obrestni meri, kot je videti na prvi pogled.
Nominalna obrestna
mera je obrestna
mera, ki je izražena v enem številu. Če imamo npr. posojilo z
9 % obrestno mero, je to nominalna obrestna mera. Pri nas že
nekaj časa uporabljamo kombinirano obrestno mero, in sicer TOM
ter dogovorjeno "realno" obrestno mero.
Revalorizacijska obrestna
mera (včasih tudi R
ali sedaj npr. temeljna obrestna mera oz. TOM) je obrestna
mera, s katero naj bi ohranjali osnovno vrednost posojila.
Realna vrednost posojila se namreč zaradi inflacije zmanjšuje.
Kupna moč zneska pada. TOM se določa kot povprečje indeksa
življenskih stroškov zadnjih 12 mesecev.
Realna
obrestna mera pa je
po Fisherjevi teoriji obrestna mera, ki pove, koliko se poveča
glavnica realno, torej upoštevajo inflacijo. Če je torej
nominalna obrestna mera 10 % letno, inflacija pa 5 % letna,
potem je realna obrestna mera - ([(1,10/1,05)-1]x100) - enaka 4.8 %.
|
