|
KAKO IZDELATI INVESTICIJSKI ELABORAT
1.Faze načrtovanja investicijskih projektov
Načrtovanje investicijskih projektov lahko razdelimo na 4 faze:
- a - Oblikovanje idej za investicijske projekte
- b - Ocenjevanje teh idej in izbor zaželjenih projektov
- c - Odobritev, izvedba in nadzor
- d - Preverjanje izvedenih projektov
Ad a. Ideje za investicijske projekte lahko dajejo praktično vsi zaposleni v organizacije ne glede na nivo zaposlitve. Delavci v proizvodnji lahko ugotavljajo, da bi tehnična sprememba, ki zahteva naložbo, povečala učinkovitost dela. Delavci v trgovini lahko ugotavljajo, da je izrabljena oprema vzrok za manjšo prodajo. Vodstveni delavci bodo praviloma imeli ideje o večjih investicijah, npr. postavitvah celotnih tovarn ali zamenjavi produkcijske opreme ipd. Za organizacijo je pomembno, da oblikovanje idej za investicijske projekte zajema čimvečje število zaposlenih, ker se tak način izkorišča intelektualni potencial organizacije, kar vodi k večji učinkovistosti organizacije.
Ad b. Ko so ideje zbrane, je potrebno zbrati podatke, ki so potrebni za ocenjevanje teh idej. Pri tem je pomemben sistematičen pristop, ki omogoča primerjavo različnih investicijskih projektov. Oblikovati je potrebno obrazce in procedure, ki so jim podvrženi predlogi investicijskih projektov. Predlogi morajo torej vsebovati opis ideje, oceno investicijskih izdatkov, ter vpliv na poslovanje organizacije izražen s prihodki in stroški, ki je opredeljen tudi časovno ter vrednost naložbe po zaključku.
Na osnovi teh podatkov se izdela ekonomsko ovrednotenje predlaganih investicijskih projektov. Pregled ekonomsko ovrednotenih projektov pa je osnova za izbor, ki ga opravi praviloma vodstvo organizacije, ob upoštevanju potrebnih dejavnikov.
Ad c. Ko je izvršen končni izbor projektov, je potrebno določiti vire financiranja. V tej fazi lahko pride tudi do sprememb v obsegu in številu investicijskih projektov če se ugotovi, da organizacija nima in ne more pridobiti dovolj virov financiranja za vse izbrane projekte ali pa se odobreni projekti časovno razporedijo na daljše obdobje.
Nadzor nad investicijskimi projekti se nanaša tako na računovodski nadzor, ki zagotavlja, da je obseg investicijskih izdatkov v okviru načrtovanih kot na finančni nadzor, tako da so investicijski izdatki usklajeni z gotovinskim tokom v organizaciji in s pridobivanjem novih načrtovanih virov.
Ad d. Ko je investicijski projekt izvršen in že nekaj časa deluje, je potrebno preveriti, če je delovanje investicijskega projekta v skladu z načrti. To se nanaša tako na investicijske izdatke kot na prihodke in odhodke oziroma še bolje na prilive in odlive, ki so posledica investicijskega projekta. Če je celovit pregled časovno in s tem finančno preveč zahteven, je možno ocenjevavati funkcioniranje projekta s pomočjo vzorcev.
2.Metode ocenjevanja investicijskih projektov
Metode delimo glede na vlogo časovne komponente na statične in dinamične. Statične metode ne upoštevajo časa medtem ko dinamamične metode čas upoštevajo kot element pri ocenjevanju donosnosti naložbe.
STATIČNE METODE OCENJEVANJA INVESTICIJSKIH PROJEKTOV
Nekatere od statičnih metod so naslednje:
a. Rentabilnost naložbe (donos v primerjavi z naložbo, knjigovodski dobiček v primerjavi z naložbo)
Donosnost naložbe, merjena z dobičkom v primerjavi z naložbo, ima več različic, ki dajejo različne rezultate. V števcu je lahko knjigovodski dobiček posameznega leta, povprečni knjigovodski dobiček večjega števila let (celotne dobe trajanja projekta), knjigovodski dobiček, povečan za amortizacijo, v imenovalcu pa je lahko začetna vrednost investicijskega projekta, povprečna vrednost investicijskega projekta (pri čemer kot povprečje vrednosti investicijskega projekta lahko upoštevamo povprečje knjigovodske vrednosti vseh let ali povprečje samo prvega in zadnjega leta ipd.) Kriterij je zahtevana profitabilnost. Če načrtovani donos, merjen kot knjigovodski dobiček v primerjavi z naložbo dosega kriterij, je investicija sprejemljiva, sicer ni.
V naslednjem primeru v tabeli št. 1 prikazujemo različne možne rezultate pri navedeni metodi. Predpostavljamo naložbo v znesku 10.000,00 DE na začetku 1. leta.
Tabela št. 1 : Izračun donosnosti iz dobička
|
Kategorija |
Leto 1 |
Leto 2 |
Leto 3 |
Povprečje | |
Neto dobiček |
4.000 |
5.000 |
6.000 |
5.000 | |
Knjig. Vred. Na začetku leta |
10.000 |
8.000 |
6.000 | x |
|
Knjig. Vred. Na koncu leta |
8.000 |
6.000 |
4.000 | x
| |
Povp.knjig. Vred. |
9.000 |
7.000 |
5.000 |
7.000 |
Različne možne variante donosnosti naložbe so :
- 100 x povprečni donos/začetna vrednost naložbe = 100 x 5.000/10.000= 50 %
- 100 x povprečni donos/povprečna vrednost naložbe= 100 x 5.000/7.000=71,4 %
- 100 x dobiček leta 3/povp. z začetno vrednostjo naložbe v letu 3 = 100 x 6.000/6.000=100 %
Različni pristopi pri merjenju donosnosti so torej prva, vendar ne najbolj pomembna slabost te metode.
Vzemimo primer 2 naložb v znesku 10.000 D.E., ki dajeta naslednje donose:
Tabela št. 2: Primerjava učinkov 2 naložb
|
Varianta |
Leto 1 |
Leto 2 |
Leto 3 |
Leto 4 |
Skupaj | |
Neto dob. Naložbe 1 |
5.000 |
4.000 |
3.000 |
2.000 |
14.000 | |
Neto dob. Naložbe 2 |
2.000 |
3.000 |
4.000 |
5.000 |
14.000 |
Donosnost naložbe, merjena z dobičkom je v obeh primerih enaka:
- 100 x povprečni donos/začetna vrednost naložbe = 100 x 3.500/10.000=35 %
Celotni donos obeh naložb je torej enak, časovna razporeditev prilivov pa ni enaka. Že na prvi pogled bi človek izbral prvo naložbo, kjer so donosi na začetku večji in na koncu manjši, čeprav je skupni donos enak in rentabilnost naložbe prav tako. Pomankljivost je torej v indiferenci glede časa donosov.
In ne nazadnje, če si predstavljamo naložbo v vrednosti 10.000 D.E., ki ima 10 let donose v višini 3000 D.E in jo primerjamo z naložbo enake vrednosti, ki ima samo 5 let donose v višini 3000 D.E., potem je na prvi pogled jasno, da kljub temu, da je donosnost obeh naložb, merjena s stopnjo rentabilnosti, v obeh primerih enaka (30 %), je mnogo privlačnejša prva naložba, ker daje donose 10 let.
Če povzamemo, ima obravnavana metoda ocenjevanja investicijskih projektov naslednje pomankljivosti:
- ne upošteva časa donosov (indiferentnost glede časovne preference)
- ne upošteva števila donosov
- uporablja se računovodske kategorije in ne denarnega toka
- različne formule omogočajo različne pristope
Ne glede na navedene pomankljivosti pa ima ta metoda tudi določeno prednost, če se uporablja s premislekom. Pri naložbi v nepremičnino, ki npr. ne izgublja vrednosti zaradi lokacije, je izračun donostnosti lahko po tej metodi zelo enostaven in pri določenih predpostavkah tudi dovolj točen. Npr. naložba v nepremičnino v znesku 100.000 DE, ki prinaša najemnino (zmanjšano za stroške vzdrževanja) v znesku 500 DE mesečno oz. 6.000 DE letno, zagotavlja 6 % letni donos. Če to naložbo primerjamo z drugo v višini 120.000 DE, ki prinaša najemnino v znesku 550 DE mesečno ali 6.600 DE letno, je to 5.5 % donosnost. Metoda v tem primeru zagotavlja dovolj točno oceno donosnosti.
b. Skupni donos na enoto investicijskih stroškov
... je metoda, ki je izvedena iz primerjave knjigovodskega dobička z naložbo .Pri tej metodi, ki se je včasih pogosto uporabljala, se primerja celotni donos naložbe z investicijskimi stroški. Razmerje nam pove, koliko enot donosa dosežemo z enoto investicijskih stroškov. Pri tej metodi je odpravljena pomankljivost, da se ne upošteva število donosov. Ostale tri pomankljivosti pa so prav tako prisotne.
c. Doba vračanja
Ocenjevanje donosnosti naložbe z dobo vračanja je orientirano predvsem na likvidnost projekta. S to metodo se ugotavlja čas, v katerem bo povrnjena začetna naložba. Praktično se izračuna tako, da se neto donosi (prilivi) seštevajo, dokler vsota ni enaka začetni naložbi. Naložba, ki ima krajšo dobo vračila, je boljša od naložbe z daljšo dobo vračila. Značilno za to metodo je, da povsem zanemarja donose po povrnitvi naložbe.
Tabela št. 3: Izračun dobe vračila
|
P r o j e k t A |
P r o j e k t B |
|
Leto |
Naložba |
Neto prilivi |
Naložba |
Neto prilivi |
|---|
1 |
10.000 |
1.000 |
10.000 |
2.000 | |
2 |
x |
3.000 |
x |
4.000 |
|---|
|
3 |
x |
3.000 |
x |
4.000 |
|---|
|
4 |
x |
3.000 |
x |
1.000 |
|---|
|
5 |
x |
5.000 |
x |
1.000 |
|---|
|
Vsota |
x |
15.000 |
x |
12.000 |
|---|
Iz primera v tabeli št. 3 vidimo, da je doba vračila projekta A 4 leta, doba vračila projekta B pa 3 leta, vendar je skupni donos projekta A 15.000 D.E, projekta B pa 12.000 D.E.
S to metodo torej ne moremo meriti donosnosti naložbe. Donosnost pokažejo šele prilivi, ki sledijo obdobju, ko je znesek naložbe povrnjen. Prav tako po tej metodi ne moremo ocenjevati , kateri izmed dveh projektov z enako dobo vračila je ustreznejši, če se neto donosi obeh projektov razlikujejo.
Metoda torej lahko služi kot dopolnitev ostalim metodam ocenjevanja investicijskih projektov in morda kot eliminacijska metoda, s katero izločimo projekte, ki ne dosežejo zahtevanega kriterija, izraženega z dobo vračila investiranih sredstev.
DINAMIČNE METODE OCENJEVANJA INVESTICIJSKIH PROJEKTOV
d. Metoda neto sedanje vrednosti
Pri tej metodi investicijske izdatke in donose diskontiramo na začetni termin (t0), ko nastopijo prvi investicijski izdatki. S tem, ko jih diskontiramo, ustrezno vključimo časovno komponento, tako da so zneski donosov in investicijskih izdatkov v različnih časovnih enotah primerljivi. Nato od vsote diskontiranih donosov odštejemo investicijske izdatke.
NSV= ∑Dt/(1+r)t - ∑ It/(1+r)t
NSV= neto sedanja vrednost
Dt=donos v obdobju t
It= investicijski izdatek v obdobju t
t=obdobje (mesec, leto..) 1,2,3 ....n
r= diskontna stopnja
Diskontna stopnja izraža stopnjo zahtevanega donosa. Pozitivna neto sedanja vrednost kaže, da so donosi večji od investicijskih izdatkov. Negativna neto sedanja vrednost kaže, da pri uporabljeni diskontni stopnji (zahtevanem donosu) vsota donosov ni dovolj velika, da bi se z njo nadomestili investicijski izdatki.
Če ocenjujemo eno investicijo, potem je investicija sprejemljiva, če je neto sedanja vrednost večja od 0. Če ocenjujemo več investicij, potem izberemo tisto, pri kateri je neto sedanja vrednost največja, pod pogojem, da je večja od 0.
Kljub dejstvu, da je metoda neto sedanje vrednosti dinamična metoda, ki upošteva čas donosov in investicijskih izdatkov, pa sama po sebi ne zadostuje za primerjavo alternativnih investicijskih naložb. Vzemimo za primer dve naložbi. Pri obeh naložbah znaša NSV 50.000 DE, vendar je znesek vsote diskontiranih donosov pri prvi naložbi 150.000 DE in znesek diskontiranih investicijski izdatkov 100.000 DE, pri drugi naložbi pa je vsota diskontiranih donosov 100.000 DE in vsota diskontiranih investicijskih izdatkov 50.000 DE. Očitno je, da pri drugi naložbi z manjšo naložbo dosežemo enako NSV kot pri drugi naložbi. Z relativno sedanjo vrednostjo lahko ocenimo, kolikšen je znesek neto sedanje vrednosti na enoto investicijskega izdatka:
Relativna NSV=100 x NSV/I
pri čemer je
NSV= neto sedanja vrednosti
I= investicijski izdatki
dobimo relativno NSV.
Kriterij večje ali manje NSV torej pri izboru alternativnih naložb očitno ne zadošča in NSV vsake investicije je smortrno primerjati z vsoto diskontiranih investicijskih izdatkov.
Drugi problem, ki nastopa pri uporabi metode neto sedanje vrednosti, je izbor ustrezne diskontne stopnje. Višina diskontne stopnje namreč bistveno vpliva na višino NSV. Pri enakih donosih in enaki vrednosti investicijskih izdatkov bo NSV večja, če uporabimo nižjo diskontno stopnjo in višja, če uporabimo nižjo diskontno stopnjo. Draga Stepko pravi, da “po zahodni teoriji – diskontna stopnja izraža subjektivne časovne preference med sedanjo in bodočo potrošnjo in investitorjevo ocenjevanje prihodnih donosov v sedanjosti. Praktično pa investitorji ne poznajo diskontnih mer, v resnici niti ne poskušajo, da bi jih spoznali. “1. Zato predlaga kot diskontno stopnjo bodisi obrestno mero, po kateri investitor lahko dobi posojilo za financiranje naložbe (če naložbo financira s tujimi viri) ali donos, ki bi ga lahko dosegla, če bi finančna sredstva plasirala v finančno naložbo (če financira naložbo z lastnimi viri).
Po drugi teoriji, “firme uporabljajo tehtano povprečje stroškov kapitala kot zahtevano stopnjo donosa.”2 In kot posledica tega, ker je neto donos kapitala firme že zmanjšan za stroške financiranja, obresti oz. stroški kapitala ne smejo biti vključeni v neto finančni tok, iz katerega se računa NSV.
Pri tem je potrebno upoštevati tudi rizičnost naložbe. Povprečen donos kapitala družbe je po strukturi donos različnih investicijskih projektov iz preteklosti, ki imajo vsak svojo stopnjo tveganja.
e. Interna stopnja donosa
Interna stopnja donosa je tista diskotna stopnja, pri kateri je neto sedanja vrednost enaka 0. Matematično to lahko izrazimo s formulo
∑ Dt/(1+r)t = ∑ It/(1+r)t
v kateri je tista r, pri kateri navedena enačba velja, interna stopnja donosa. Interna stopnja donosa nam pove tudi višino obrestne mere, ki jo lahko plača investitor za posojilo, ne da bi utrpel izgubo, če vso naložbo financira s posojilom.
Ker donosi praviloma niso enaki, interno stopnjo donosa praviloma ne moremo izračunati tako, da izpostavimo r iz zgoraj navedene formule temveč s poskusi, v katerih (v zgoraj navedeni formuli) variiramo diskontno stopnjo (r), dokler ne dosežemo enakosti.
Interno stopnjo donosa uporabimo tako,da jo primerjamo z zahtevano stopnjo donosa. Če je zahtevana stopnja donosa 12 %, interna stopnja donosa investicijskega projekta pa 15 %, potem je naložba sprejemljiva.
3.Pomen gotovinskega toka
a. Vrste investicijskih izdatkov
Pri ocenjevanju donosnosti naložb je gotovinski tok bistveno pomembnejši od knjigovodskih izkazov uspeha. Organizacija potrebuje gotovino za plačilo naložbe, za plačilo obresti in ostalih obveznosti. Zato je potrebno pri načrtovanju gotovinskega toka upoštevati ne samo izdatke za osnovna sredstva ampak tudi morebitne izdatke za obratna sredstva, npr. za povečanje zalog, terjatev do kupcev ipd.: Obenem pa je potrebno upoštevati tudi obveznosti, iz katerih se financirajo obratna sredstva.
Sredstva so naslednja:
- terjatve do kupcev
- zaloge (materiala, polproizvodov, nedokončane proizvodnje, got. proizvodov in blaga
Viri financiranja pa so:
- obveznosti do dobaviteljev
- obveznosti za neizplačane plače
- neporabljena amortizacija
- vkalkuliran dobiček v terjatvah do kupcev
Pri tem je potrebno upoštevati, da so navedene (prve štiri) kategorije funkcije obsega poslovanja in števila dni vezave. Tako je formula za izračun obsega terjatev do kupcev
terjatve do kupcev = prodaja x št.dni vezave (plačilni rok) / 30
obveznosti do dobaviteljev = (sprememba zalog+poraba zalog+prejete storitve) x št.dni vezave / 30
Zato je potrebno upoštevati, da se s povečanjem prodaje pri nespremenjenih ostalih okoliščinah poveča obseg terjatev do kupcev, poveča se obseg zalog (če so zaloge), poveča se obseg obveznosti do dobaviteljev, s katerimi se (praviloma delno) financira povečanje navedenih sredstev.
b. Življenjska doba projekta
Življenjska doba projekta v principu ne more biti daljša kot je življenjska doba osnovnih sredstev, v katere se investira. Čeprav amortizacijska doba v principu odraža življenjsko dobo osnovnih sredstev, pa lahko investitor v skladu z davčno zakonodajo in računovodskimi standardi načrtuje in uporablja višjo amortizacijsko stopnjo, kot bi jo uporabil, če bi realno ocenjeval življensko dobo osnovnih srestev. Zato je kriterij dejanska življenska doba in ne življenjska doba, ki jo izračunamo iz amortizacijske stopnje.
Življenjska doba projekta vpliva na donosnost projekta, pri predpostavki, da so neto donosi pozitivni, tako, da je višja stopnja donosnosti pri ostalih nespremenjenih okoliščinah, če je daljša življenjska doba projekta. Izjema nastopi v primeru, če je ostanek vrednosti projekta višji od investicijskega vložka (npr. pri naložbah v nepremičnine, kjer pričakujemo spremembo cen nepremičnin).
c. Princip diferenčnega gotovinskega toka
Ko ocenjujemo investicijski projekt, računamo donosnost iz gotovinskega toka. Pri tem upoštevamo samo tisti tok, ki je posledica naložbe. V bistvu vedno računamo tako, da primerjamo gotovinski tok z naložbo z gotovinskim tokom brez naložbe, iz razlike pa računamo donosnost naložbe.
Tabela št. 4 : Primer naložbe v opremo za proizvod, ki ga še ne proizvajamo
|
... |
D o n o s | | | Leto
|
Z naložbo |
Brez naložbe |
Razlika | |
1 |
3.000 | x
|
3.000 | |
2 |
3.000 | x
|
3.000 | |
3 |
3.000 | x
|
3.000 | |
Skupaj |
9.000 | x
|
9.000 |
Če se proizvod ali storitev brez naložbe ne proizvaja, potem je celoten gotovinski tok (donos) z naložbo enak tudi razliki med gotovinskim tokom z naložbo in brez naložbe, kar je predstavljeno v tabeli št. 4. Tak primer je tipičen pri ustanovitvi nove organizacije. V tabeli št. 5 pa je predstavljen gotovinski tok (donos), če organizacija že obstoja.
Tabela št. 5: Primer naložbe v obstoječi organizaciji
|
... |
D o n o s | | | Leto
|
Z naložbo |
Brez naložbe |
Razlika | |
1 |
10.000 |
7.000 |
3.000 | |
2 |
10.000 |
7.000 |
3.000 | |
3 |
10.000 |
7.000 |
3.000 | |
Skupaj |
30.000 |
21.000 |
9.000 |
Posledica naložb, predvsem v gospodarstvu, je v velikem številu primerov povečanje obsega prodaje in zmanjšanje stroškov in donosnost naložbe računamo iz gotovinskega toka, ki je posledica teh sprememb. Obstojajo pa tudi naložbe, kjer je posledica enak obseg prodaje in povečan obseg stroškov, pa vendar so neobhodno potrebne. Tak primer je npr. naložba v opremo, ki zagotavlja ekološke standarde. Tudi pri taki naložbi računamo donost na enak način iz razlike gotovinskega toka. Le upoštevati je potrebno, da bo v primeru, če investicija v ekološko opremo ne bo izvedena, obseg prodaje zaradi administrativnih ovir (zakonov, odlokov itd.) manjši.
V tabeli št. 6 je predstavljen primer organizacije, ki ima letni neto donos 7.000 D.E., če pa ne bo investirala v opremo, se je bo prodaja letno zmanjševala za 20 %.
Tabela št. 6
|
... |
D o n o s | | | Leto
|
Z naložbo |
Brez naložbe |
Razlika | |
1 |
7.000 |
5.600 |
1.400 | |
2 |
7.000 |
4.480 |
2.520 | |
3 |
7.000 |
3.584 |
3.416 | |
Skupaj |
21.000 |
13.664 |
7.336 |
d. Ostanek vrednosti projekta (rezidualna vrednost)
Gotovinski tok praviloma povečamo za ostanek vrednosti naložbe na koncu življenske dobe investicijskega projekta.
Ostanek vrednosti projekta je sestavljen iz ostanka vrednosti naložbe v osnovna sredstva na koncu življenske dobe projekta in ostanka vrednosti obratnih sredstev.
Pri ostanku vrednosti naložbe v osnovna sredstva se upošteva tržna vrednost osnovnih sredstev ne glede na uporabljeno amortizacijsko stopnjo v načrtovanih izkazih uspeha. Ostanek vrednosti obratnih sredstev pa ugotovimo tako, da predvidimo vnovčitev terjatev, prodajo zalog ter poplačilo obveznosti.
Ostanek vrednosti obratnih sredstev je torej enak:-
terjatve do kupcev
- vrednost zalog
- obveznosti do dobaviteljev
- obveznosti za plače
e. Vpliv obresti na gotovinski tok in donosnost
Ker se pri obeh dinamičnih metodah gotovinski tok diskontira, se obresti ne vključujejo v gotovinski tok, iz katerega se računa NSV in interna stopnja donosa. Diskontirana vrednost gotovinskega toka jih praktično že vključuje. Ne glede na to pa obresti vplivajo na donosnost naložbe preko davkov. Višji znesek obresti pomeni manjšo davčno obremenitev, ker je osnova za obračun davka manjša.
f. Vpliv davkov na gotovinski tok in donosnost
Davki so sestavni del neto gotovinskega toka (odliv), zato jih je potrebno vključiti v gotovinski tok za izračun donosnosti naložbe tako kot druge odlive. Davki zmanjšujejo donosnost naložbe, davčne olajšave delujejo v nasprotni smeri.
g. Inflacija in načrtovanje neto gotovinskega toka
Nekateri avtorji zagovarjajo tezo, da je potrebno načrtovati gotovinski tok po tekočih cenah. Kar pomeni, da je potrebno predvideti gibanje cen in ga vključiti v gotovinske tokove. Ker se inflacijska pričakovanja odražajo tudi na obrestnih merah, ni potrebno diskontne stopnje posebej prilagajati inflaciji.
Če gre za investicije s kratko življensko dobo in če gre za relativno nizko inflacijo, potem lahko to tezo sprejmemo in uporabljamo tekoče cene. Pri investicijskih projektih z daljšo dobo pa je tak pristop že problematičen. Inflacija je celo v državah z zelo stabilnim gospodarstvom trajen pojav. Pri 3 % letni inflaciji, kakršna je uradna v Evropski skupnosti, se cene blaga, ki slede inflaciji, v 10 letih povečajo za 34,3 %. Načrtovanje po tekočih cenah torej pomeni izredno težavno nalogo, saj je potrebno tako za izhodne kot za vhodne cene predvideti spremembe za vrsto let in spremembe se potencirano odražajo na donosnost. Donosnost naložbe je prikazana previsoko, ker vključuje nominalne in ne realne donose. Pri NSV diskontirane vrednosti po letih niso seštevljive, skratka rezultat že pri nizki inflaciji ne zagotavlja ustrezne osnove za odločanje. Če pa je inflacijska stopnja višja, je rezultat karkšnih koli izračunov povsem neuporaben.
4. Izdelovanje investicijskih elaboratov pri javnih naložbah
Pri negospodarskih naložbah donosnost naložbe izračunana na osnovi denarnih tokov praviloma ni ustrezna, ker ne upošteva stroškov in koristi javne narave. Stroški in koristi javne narave se ne odražajo neposredno v denarnih tokovih naložbe, so pa kljub temu prisotni. Sanacija vodovoda, ki je zaradi dotrajanosti okužen z bakterijami vodovodnemu podjetju ali mestu ne prinaša neposrednih koristi. Če bo cena vode nespremenjena, ne bo nikakršnih direktnih gotovinskih prilivov kot posleca naložbe. Povsem jasne pa so koristi, saj ljudje ne bodo obolevali zaradi okužene vode, vode ne bo treba prekuhavati itd.
Osnova za ocenjevanje naložb javnega značaja izhaja iz teorije države blaginje. Po tej teoriji je potrebno maksimizirati celotno korist, ki je sestavljena iz koristi vseh posameznikov. Pri tem teorija izhaja iz mejnih koristi, ki jih ljudje imajo od dobrin. Če ima kadilec eno cigareto, mu je dodatna cigareta mnogo dragocenejša kot kadilcu ki ima celo škatlo cigaret. Po tej teoriji je obdavčenje koristno, ker povečuje splošno korist. Bogataš ima od enega tolarja mnogo manjšo mejno koristi kot revež. Zato se s prerazporeditvijo celotna korist poveča. Revež s prerazporeditvijo pridobi več kot bogataš izgubi. Ta teorija ima seveda tudi slabost, ker je mejna korist subjektivna kategorija in zato ni medsebojno primerljiva. To pomankljivost je nadomestil Paretov kriterij prerazporeditve, po katerem je sprememba koristna, če ima vsaj en član skupnosti korist in ni nihče zaradi nje na slabšem.
Teoretično je potrebno pri cost benefit analizi, s pomočjo katere se ocenjuje javne naložbe, ugotoviti vse vplive naložbe na člane družbe (torej oceniti kateri so vplivi in na koga vplivajo) in jih izmeriti ter izraziti v denarnih enotah, tako da so primerljivi z denarnim vložkom oz. Investicijskim izdatkom. Praktično pa je problem (če zanemarimo dejstvo, da je zelo težko oceniti že to, na koga vplivajo in v kakršni meri), da izdelovalec investicijskega elaborata teh podatkov enostavno nima. To pomeni, da javnih koristi bodisi ne upošteva ali pa da le subjektivno oceno o vrednosti. V praksi se dosledno uporablja prvi način. To pa praviloma pomeni, da se investicije prikazujejo kot manj donosne. Izračuni donosnosti javnih naložb so v takih primerih pogosto nesmiselni.
5. Najpogostejše dileme pri izdelavi investicijskih elaboratov
- Katera diskontna stopnja je primerna?
- Kakšna naj bo struktura financiranja?
- Kako prikazati donosnost naložbe v iztrošeno opremo ali ekologijo?
Anton
Klepec |
